Če imate pomisleke o piškotkih,
tega lepo prosim
ne prezrite pred nadaljevanjem.
BITCOIN 13:59
-1,10 %
9.677,96
CN 13.07
0,37 %
3.060,69
HK 01.11
1,23 %
28.594,06
JP 01.11
1,86 %
22.420,08
RU 11:55
1,46 %
1.275,63
SI 06.12
0,12 %
905,61
DE 01.11
1,78 %
13.465,51
UK 01.11
-0,07 %
7.487,96
BR 01.11
-0,26 %
74.115,48
GLD 01.11
0,46 %
121,22
US 01.11
0,15 %
2.579,11

Forum

 |  sveže  ·  forumi  ·  iskanje  ·  shramba  ·  sporočila  ·  obveščanje  ·  pravila & objave  ·  vabila

Seznam forumov  >  Razno  >  Dekani niso mogli razumeti

Prikazujem objavo s številko 90957 v temi Dekani niso mogli razumeti

#90957  27.09.10 08:36  sandi (admin) (DS)

Dr. Dušan Mramor, Sobotna priloga, 26.9.2010: Dekani nikakor niso mogli razumeti

---

Lani in letos je šest dekanov najprestižnejših ekonomsko-poslovnih šol do potankosti proučevalo delovanje Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, da bi ugotovili, ali izpolnjuje 31 standardov kakovosti najpomembnejše evropske (EQUIS) in ameriške (AACSB) akreditacije. V tem okviru je bila njihova naloga najprej razumeti slovensko visokošolsko ureditev. In ravno ta del njihove neodvisne evalvacije je povzročal največ težav.

V tem sestavku opisujem štiri verjetno najpomembnejša vprašanja, na katera so med drugimi poskušali dobiti ustrezne odgovore, in nujne spremembe te ureditve, ki sledijo ugotovitvam.

Katastrofalna prehodnost med letniki in zaključevanje študija

Najprej dekani nikakor niso bili pripravljeni sprejeti dejstva, da v Sloveniji manj kot tretjina študentov zaključi študij v predvidenem roku. Ko pa smo jim povedali, da je na naši fakulteti samo približno 10 odstotkov prve generacije bolonjskih študentov končalo prvo stopnjo študija v predpisanem roku treh let, so nam dejali, da se šalimo, saj to ne more biti res. Na njihovih šolah namreč konča v roku več kot 90 odstotkov študentov. Dokazali smo jim, da ima fakulteta zelo močan vsebinski in finančni interes, da bi bil ta odstotek čim višji, in priznali so, da je fakulteta za to naredila skoraj vse, kar je bilo v njeni moči. Čudili so se, da to državljani mirno sprejemajo, ko pa bi zagotovo zelo ostro zahtevali takojšne ukrepe, če bi se v drugi razred osnovne šole lahko sproti vpisal samo vsak drugi, v četrti pa vsak deseti učenec. Nikakor se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je lahko ureditev visokega šolstva v kaki državi tako neverjetno neracionalna in nekakovostna, ter zahtevali podrobno razlago, kako je tak rezultat sploh mogoč.

Najprej smo jim razložili, da ima Slovenija 56 odstotkov generacije, stare 20 let, in 50 odstotkov, stare 22 let, vključene v terciarno izobraževanje, kar jo uvršča na vrh EU, z 20 odstotnimi točkami nad povprečjem. To pomeni, da ima dostop do študija skoraj vsak, ki to želi, ne glede na sposobnosti. Nesposobni študija se največkrat izločijo šele po dveh letih, po prvem letniku in njegovem ponavljanju, nekateri pa tudi kasneje, pogosto po opravljeni večini izpitov in neopravljenem diplomskem delu. Naši evalvatorji so opozorili na to, da gre tu za prikrito brezposelnost, in pojasnili, da pri njih sprejmejo le študente, za katere ocenijo, da so sposobni sprotnega opravljanja obveznosti. Hkrati so si težko predstavljali, koliko dragocenega časa moramo na naših fakultetah posvečati študentom, ki študija ali nikoli ne zaključijo ali pa ga zaključijo mnogo let po predvidenem roku. Spraševali so, kako sploh najdemo čas za odlične študente, raziskovalno delo ...

Sledilo je vprašanje, ali imamo za to množico študentov ustrezno relativno več učiteljev. Žal smo morali odgovoriti, da ni tako, saj je relativni obseg financiranja študijske dejavnosti na študenta v Sloveniji najnižji v EU (27 odstotkov proti povprečnega 36,6 odstotka BDP na prebivalca). V absolutnem znesku se v Sloveniji na leto za študenta nameni 9 odstotkov manj sredstev kot za osnovnošolca, v EU pa 76 odstotkov več. To pomeni bistveno več študentov na profesorja in boječe smo priznali, da medtem ko imajo osnovnošolski učitelji višjih razredov v povprečju 9 učencev, imamo redno zaposleni učitelji EF približno 70 študentov. Na šolah evalvatorjev je to število okoli 20.

Natančno smo jim tudi razložili, da ima naš študent pravico ponavljati en letnik in imeti kot absolvent študentski status še najmanj eno leto, pod določenimi pogoji celo dve leti, po enem letu ponavljanja in rednih treh letih prve stopnje in še enkrat po dveh letih druge stopnje, ter kako je mogoče podaljševati študentski status neverjetno število let. Ker študentski status prinaša izjemno veliko socialnih in delovnih pravic, je veliko vreden. Tako je interes veliko mladih, da ne končajo v roku ali pa si celo pridobijo študentski status brez namena študirati, samo zaradi izkoriščanja njegovih ugodnosti. To jim omogoča tudi pravica do najmanj treh izpitnih rokov v šolskem letu in do tega, da lahko šestkrat v šestih letih opravljajo izpite po programu, ki so ga poslušali. Dekani nikakor niso mogli razumeti, da moram kot profesor pripraviti izpitna vprašanja tudi za šest generacij študentov in nekatere študente izprašati že vsaj delno zastarelo snov, ki sem jo predaval pred leti. Pri njih študij prve stopnje pač traja tri ali štiri leta in druge stopnje eno ali dve leti, študent pa lahko pristopi k izpitu samo enkrat takoj po predavanjih, na nekaterih fakultetah izjemoma dvakrat, na primer še čez dva tedna. Če ne zbere dovolj kreditnih točk, lahko to naredi na plačljivi poletni šoli, in če tudi s tem ne opravi obveznosti, mora pač neuspešno zaključiti študij. Začetni izbor sposobnih študentov, ustrezno majhne skupine, kjer se profesorji lahko posvečajo tudi dobrim študentom, in stroge sprotne obveznosti študentov med drugim zagotavljajo zaključek študija v roku in zmanjšujejo neuspešnost študentov na najnižjo možno raven.

Ko pa smo jim še razložili, da imajo v Sloveniji pravico vpisa v redni študij tudi tisti, ki so redno zaposleni, so imeli argumentov za tako slab rezultat več kot dovolj. Vprašali so samo še, kako nam uspe organizirati redni študij skupaj za nezaposlene in redno zaposlene študente, ter se čudili naši inovativnosti, ki pa ima pri takšnih pravicah študentov seveda zelo resne omejitve.

Rezultat takšne ureditve je, da dobra tretjina študentov nikoli ne zaključi študija in da ga skoraj polovica študentov po mnogo letih sicer zaključi, so pa pogosto brez ustreznih delovnih navad in z zastarelim znanjem. Poleg njih so dobri študenti, ki pa ne dobijo dovolj velike učiteljske podpore pri študiju, ker so se učitelji prisiljeni ukvarjati s prvima dvema skupinama. Zaposlovalci tako zaposlujejo mnogo preslab kader, kar med drugim dela Slovenijo bistveno manj konkurenčno. Takšna neučinkovita raba davkoplačevalskega denarja bi verjetno morala biti tudi predmet obravnave računskega sodišča.

Nezadostna internacionalizacija

Nadalje jih je zanimalo, v kakšnih pogojih internacionalizacije deluje fakulteta v državi, ki je članica EU, ki se uvršča med peščico razvitih držav in ima enega najbolj mednarodno odprtih gospodarstev, zato izjemno odvisnega od mednarodnih povezav, vplivov, gibanj itd. Strategije razvoja univerz in fakultet v takšni državi bi morala imeti poseben poudarek na internacionalizaciji in visokošolska ureditev bi to morala podpirati.

Glede tujih učiteljev, ki jih je na fakultetah evalvatorjev od 10 do 30 odstotkov, smo povedali, da je Univerza v Ljubljani uvedla obvezni mednarodni razpis učiteljskih mest, in hkrati razložili vse formalne postopke, njihovo trajanje, delovno zakonodajo in ponekod skoraj nepremostljive ovire, pri redni zaposlitvi tujega profesorja za obdobje, daljše od dveh let. Razložili smo jim tudi sistem plač v javnem sektorju, z napredovanji vred, in zakonsko zahtevo po ustrezni slovenski habilitaciji učiteljev in pedagoškem procesu v slovenskem jeziku. Njihova končna ugotovitev je bila, da pod takšnimi pogoji oni ne bi bili sposobni redno zaposliti nobenega dovolj kakovostnega tujega profesorja. Morali smo priznati, da tudi nam na Univerzi v Ljubljani to še ni uspelo, razen dveh tujih slavistov iz vzhodne Evrope, ki govorita slovensko in pri nas poučujeta njun materni jezik.

Od mednarodno priznanih fakultet in univerz se nadalje pričakuje velik delež tujih študentov – tudi do 50 odstotkov in več. Samo z mednarodnimi izkušnjami namreč študenti dobijo ustrezno širok pogled na globalno okolje in njegovo razumevanje. Zakonska zahteva po programih v slovenskem jeziku, omejitev tujih študentov na študijih, ki jih financira država, na 5 odstotkov, vpis v študij v septembru, medtem ko je običajno na tujih kakovostnih univerzah spomladi, po vpisu čakanje na vizum tudi do štiri mesece (tuji študent se vključi v študij na primer januarja), nezagotovljeni študentski domovi, zahteve po dvojnem zdravstvenem zavarovanju, nefinanciranje prezaposlenih mednarodnih pisarn in druge »rešitve«, omejujejo slovenske univerze in fakultete na slovenske študente.

Težave naših študentov, ki želijo na izmenjavo za semester ali dva na tuje partnerske univerze, so prav tako velike. Lani se je prvič zgodilo, da je na Ekonomsko fakulteto iz tujine na izmenjavo prišlo več študentov, kot je naših odšlo v tujino. Medtem ko tuji študenti, ki morajo praviloma vsaj en semester študirati v tujini, običajno od svoje države dobijo dodatna sredstva za povečane življenjske stroške, je za naše študente to velikokrat nemogoče. Posebno za najbolj kakovostne tuje univerze pogosto velja, da so življenjski stroški bistveno višji kot v Sloveniji (v skandinavskih državah, Veliki Britaniji), in čeprav mesta za naše študente z veliko truda pridobimo, pomanjkanje financiranja prepreči takšen kakovostni študij.

Enake težave imamo slovenski učitelji pri odhodu v tujino, saj že z zakonom opredeljeno in mednarodno uveljavljeno sobotno leto, ko se učitelj praviloma po vsakem petem letu na tuji univerzi do eno leto posveti posodabljanju svojega znanja in raziskovalnemu delu, ni financirano. Podobno, zagotovljena sredstva za izmenjavo s tujimi univerzami včasih ne pokrijejo niti letalske vozovnice, čeprav je zakonsko določena obveznost pokrivanja vseh stroškov poti in bivanja ter dnevnic. Tuji dekani so sklenili, da je, medtem ko je svet že dodobra globaliziran in je slovensko gospodarstvo trdno vpeto vanj, naš visokošolski prostor predvsem nacionalen in tako z vidika potreb Slovenije in širše neustrezen in zato neprimerljiv z visokošolskimi prostori razvitih držav.

Nesmiselna struktura bolonjskih študijskih programov

Kako razložiti dekanom ekonomsko-poslovnih šol, ki so razumele bolonjski študij kot prehod na učinkovitejši, krajši in kakovostnejši študij, z večjimi zahtevami za učitelje in študente, naše bolonjske »cvetke«: štiri leta starega študija je enako pet let bolonjskega študija, eno leto absolventskega staža se prevede v dve leti, podiplomskega naziva znanstveni magister v bolonjskem študiju sploh ni več mogoče doseči, doseže se lahko samo naziv magister stroke, ki je enak prejšnjemu dodiplomskemu nazivu ipd. Ko so nas dekani spraševali, kako lahko primerjamo naš z njihovim bolonjskim študijem, smo odgovorili, da zakon primerjave ne dopušča, ker se po zakonu naši bolonjski nazivi ne prevajajo. Tega spet niso razumeli, saj je bil eden pomembnih ciljev bolonjske reforme mednarodna primerljivost programov in njihovo medsebojno priznavanje. Če sem pošten, tega tudi sami ne razumemo.

Razložili smo jim, da s tujino intenzivno sodelujemo, na primer v obliki študentskih izmenjav, dvojnih diplom in skupnih programov, in tu brez prevajanja kljub zakonu pač ne gre. Pri tem sledimo logiki bolonjske reforme in prevajamo prvo stopnjo v prejšnji dodiplomski študij in drugo stopnjo v prejšnji magistrski študij. Še vedno pa so spraševali, ali so njihovi bolonjski magistri pri nas res manj vredni kot naši »stari« znanstveni magistri. Za primer zaposlitve v Sloveniji smo jim morali pritrditi.

Brez avtonomije pri programih in vpisnih pogojih

Ko smo razložili, da moramo za vsak program ali spremembo programa pridobiti dovoljenje države in da celoten postopek lahko traja tudi dve leti, preden lahko novi ali spremenjeni program začnemo izvajati, se niso mogli načuditi. Vprašali so nas, kako se potem lahko hitro prilagajamo spremembam v strokah, kako lahko vključujemo odlične tuje profesorje, ki bi bili pripravljeni izpeljati neki zanimiv nov predmet, in kaj je logika tega, saj učitelji na univerzi bolje poznajo potrebe kot država. Vse, kar smo lahko našli kot odgovor, je bilo, da je to ostanek prejšnjega sistema financiranja, kjer je bilo z odobritvijo programa odobreno tudi ustrezno financiranje, kar pa sedaj ob kosovnem financiranju ne velja več.

Še bolj pa so bili nezadovoljni ob dejstvu, da so vpisni pogoji tako natančno in dokončno določeni v zakonu, da fakultete, razen redkih izjem, ne morejo izbirati študente drugače kot po povprečni oceni predhodnega šolanja, in še to samo, če je študentov več kot razpisnih mest. V skrajnem primeru se lahko prijavi toliko nesposobnih študentov, kot je vpisnih mest, in imajo zakonsko pravico do vpisa, pa tudi posamezne šole imajo zelo različen odnos do visokih ocen – ponavadi imajo slabše šole za isto znanje višje ocene. To je še posebej v nebo vpijoče pri doktorskem študiju, kjer preverba ključnih raziskovalnih sposobnosti sploh ni predvidena.

Kaj narediti oziroma kaj lahko pričakujemo?

Univerza v Ljubljani in Ekonomska fakulteta sta nekako našli inovativne rešitve za nekatere probleme neustrezne ureditve visokega šolstva in naši tuji ocenjevalci so nam za to in za odlično delovanje v danih okvirih izrekli priznanje – pozitivni mnenji za obe akreditaciji. So pa te rešitve praviloma drage in administrativno zahtevne in z njimi ni mogoče odpraviti vseh slabosti. V evalvacijah so zato izrazili trdno pričakovanje hitrih sprememb visokošolske ureditve.

Iz Slovenije so odšli s sklepom, da sedanja ureditev našega visokega šolstva podpira predvsem nekakovostno kvantiteto. Takšna ureditev v veliki meri onemogoča stopnji razvoja in ambicij Slovenije ustrezno kakovost in učinkovitost. Sam dodajam, kar sledi tudi iz vrste mednarodnih in naših raziskav, da je v sedanjih svetovnih razmerah na raziskovalno razvojni dejavnosti temelječe, učinkovito in kakovostno visoko in ne osnovno šolstvo ključni pogoj za napredek slovenske družbe. Samo to omogoča tudi ustrezno povečanje produktivnosti in dolgoročno konkurenčnost gospodarstva, z visoko dodano vrednostjo, kar so že zdavnaj spoznale najbolj razvite in produktivne države na svetu (ZDA, Finska …).

Osnutek nacionalnega programa visokega šolstva rešuje nekatera izmed navedenih vprašanj. Predviden je na primer del potrebnih ukrepov, ki bodo pospešili internacionalizacijo, fakultetni izbor sposobnih študentov pri vpisu na višjih stopnjah, akreditacijo naj bi pridobile visokošolske institucije in ne več programi, spremembe strukture programov pa so bliže bolonjskim načelom. Vendar pa ne rešuje nekaterih ključnih. Vključenost mladih v terciarno izobraževanje ostaja nespremenjena, prevelika in brez preverjanja sposobnosti na ključni prvi stopnji, ni nujnih ukrepov, ki bi učinkovito omogočili sprotni študij, financiranje univerzitetnih programov pa naj bi bilo celo manjše kot sedaj. Osnutek načenja vprašanja, ki so povsem nepotrebna, kot sta nasilno izločanje izvajanja visokošolskih strokovnih programov z univerz v nekakšne politehnike in nepotrebno vsiljevanje strokovnih programov tudi na drugi stopnji. Našim evalvatorjem je bila na primer vzporednost strokovnega in univerzitetnega programa prve stopnje na isti instituciji povsem normalna, zahtevali so le strožje pogoje za prehod iz strokovnega programa na programe druge stopnje. Nadalje so nekatere predlagane rešitve neprimerne, kot recimo predvidene habilitacije, veljavne na ravni Slovenije, in centralizacija univerz, ki grobo posegata v njihovo avtonomijo, ter centralnoplanska zahteva po specializaciji univerz. Nekatere rešitve pa to preprosto niso, na primer zamišljeni sistem financiranja, kjer je poudarek spet na nesmiselni rasti namesto na kakovosti, vsota posameznih postavk pa je nekajkrat nižja od navedenega ciljnega skupnega deleža javnega financiranja visokošolskih institucij v BDP in predstavlja v letu 2020 namesto ciljnih okoli 1,6 odstotka, celo manjši delež (0,6 odstotka) kot sedaj (0,84 odstotka).

Ali bodo sprejeta različica nacionalnega programa visokega šolstva in pravni predpisi, sprejeti na njeni podlagi, ustrezno naslovili ključna vprašanja z vidika razvoja družbe in njenega gospodarstva ali pa bo, kot vedno do sedaj, prevladal politični motiv doseči čim več volivcev (na primer politehnika v vsako vas – predvsem spet na račun Univerze v Ljubljani, vsi lahko študirajo, ohranitev nesmiselnih študijskih pravic, ohranitev nerazumljivo bogatega financiranja osnovnega šolstva, kjer dani evro prinese več glasov kot v visokem šolstvu), bomo videli čez kakšno leto. Kakšne posledice je imela dosedanja ureditev visokega šolstva, danes občutimo prav vsi, saj je sposobnost slovenskega gospodarstva premagovati svetovno gospodarsko krizo in izzive prihodnosti bistveno slabša, kot velja za druge razvite države. Ker gre za dolgoročne posledice, jih bomo čutili še kar nekaj časa. Če pa bomo tudi tokrat zatajili pri prepotrebnih ključnih spremembah visokošolske ureditve, lahko z veliko gotovostjo za prihodnost z obžalovanjem napovem hitro nazadovanje Slovenije s še bolj dramatičnimi pretresi.

Dušan Mramor je dekan EF in predsednik upravnega odbora UL.

Moj portfelj - potrebna registracija

Na strani Denarnisupermarket.com lahko odprete svoj online portfelj, spremljate razvoj premoženja in opravljate davčne izračune.

Kako začeti?

  • Prijavi se za pregled stanja premoženja v portfelju.
  • Registriraj se in postani uporabnik Denarnisupermarket.com in spremljaj razvoj premoženja.

HYPO Depozit
Obrestna mera:
0,10%
 
Obresti:
0,86 €
BKS Depozit (bonus)
Obrestna mera:
0,09%
 
Obresti:
0,78 €
Abanka Depozit (online)
Obrestna mera:
0,07%
 
Obresti:
0,59 €
Sberbank Depozit
Obrestna mera:
0,05%
 
Obresti:
0,43 €
Gorenjska Banka Depozit
Obrestna mera:
0,05%
 
Obresti:
0,42 €
LON Depozit
Obrestna mera:
0,05%
 
Obresti:
0,42 €

Povejte svoje mnenje

Kako so bile vaše naložbe pozicionirane pred zadnjo korekcijo?

  • Večinoma v delnicah.
  • Večinoma v obveznicah.
  • Večinoma v denarju.
  • Nimam naložb.

Glasuj rezultati >>